Rojstvo zla!

Dogajanje na Bradavičarki je postavljeno v čas, ko je mladi Mark Neelstin postajal lord Mrlakenstein in si je izbiral Jedce smrti.
 
KazaloGalleryPortálPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovPrijavaRegistriraj se
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Avtomatična prijava ob vsakem obisku (priporočamo): 
:: Pozabil/a sem geslo
Latest topics
» Klepet
Sob Avg 06 2011, 17:54 by Amon Amarth

» Prijave za Gryfondom
Pon Jul 11 2011, 19:02 by Amber O’Neill

» Metal Art Corner
Pon Jul 11 2011, 14:10 by Hermione Potter

» Prijave za Drznvraan
Pet Jun 24 2011, 19:06 by tempel weasley

» Prijave za Pihpuff
Sre Feb 16 2011, 16:12 by Melissa Morgan

» Stopnišče
Pon Jan 24 2011, 23:22 by Amon Amarth

» RPG iskalnik
Tor Jan 04 2011, 15:18 by Zara McGrady

» Trenutno poslušam...
Ned Jan 02 2011, 20:43 by Amon Amarth

» Oglaševanje
Ned Dec 12 2010, 15:27 by Jasper E. Smith


Share | 
 

 Vhodna avla

Go down 
AvtorSporočilo
Albus Dumbledore
Ravnatelj
Ravnatelj
avatar

Število prispevkov : 813
Registration date : 02/08/2007

ObjavljaNaslov sporočila: Vhodna avla   Čet Jul 08 2010, 15:31

Vhodna avla je prvi prostor na šoli, kamor se stopi skozi velika lesena vrata. Je precej velika in skoraj ves čas napolnjena z učenci, ki hitijo po različnih poteh, ali pa sedijo in se družijo na klopeh, ki so ob robu prostora. V središču prostora je veliko kamnito stopnišče z lučmi, ki vodi v višje prostore, na strani pa se odpirajo vrata v Veliko dvorano, shrambo in kletne prostore.





____________________________
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil http://hogwarts.goodbb.net
Lux Blackmore
Profesorica
Profesorica
avatar

Število prispevkov : 13
Age : 26
Location : Oblivion
Registration date : 17/07/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vhodna avla   Ned Jul 18 2010, 12:33

Vse, kar je bilo mogoče slišati tisti čas, ko je hodila proti svojemu cilju je bilo tiho zavijanje volkov, ki so se potikali po tukajšnjih gozdovih in včasih prestrašili kakšnega izmed čarovnikov, ki so bili tukaj prvo leto. Luna ni bila polna, a njen čar je še zmeraj obstajal, prav tukaj, kjer se je Lux največkrat našla le opazovati zvezdnato nebo in delati ničesar drugega. Mehka, pokošena trava se je nagajivo zibala v ritmu vetra, ki je veselo švigal na vse strani in s seboj prinašal vest o prihajajoči se zimi. V bližini je bilo mogoče videti tisti veličasten grad, ki je spokojno spal v tej mirni noči, prav tako kot vrba, katera je očitno skoraj pozabila na svojo obrambo.
Pa smo tukaj... po vseh teh letih. Kdo bi si mislil. Heh.
senca njene postave je zvesto sledila po ozkih poteh, ki so jih razsvetljevale prelepo okrašene luči. Ni si mislila, da je pozabila že toliko o svoji stari šoli. Njen korak je bil pospešen, a vseeno ne tako hiter, da bi se Lux mogla zadihati. Ne glede na to, kako zelo se je bala ponovnega snidenja z vsem, kar se je znotraj tega poslopja dogajalo, sedaj je bila tukaj. Ponovno. A nič več kot učenka. Njen pogled se je sprehodil po velikih lesenih vratih in obstal na kljuki, katero njena dlan je zaobjela in nato narahlo potisnila, da so se slednja odprla z tihim, škripajočim glasom ki je izdajal gradovo starost. Resda je bilo pozno, a tišina v vhodni avli jo je še zmeraj presenetila. Vse je bilo tako zelo tiho in mirno, kot, da se resnično nebi dogajalo nič slabega. A Lux je vedela, da je vsa ta spokojnost, vsa ta milina le iluzija, ki te prevzame le prvih nekaj let ko stopiš v ta, še zmeraj prečudoviti grad. Na ustnice ji je švignil hladen nasmešek in globoko je vdihnila tisti zrak, ki jo je, neglede na karkoli še zmeraj spominjal na dom, ki ga toliko let ni nikoli imela. Vonj po starem jo je nekoliko pomiril, bila je nekoliko nervozna, vedela je, da se bo naslednje jutro predstavila v vlogi profesorice, ki jo je v svojih mladostniških letih najbolj sovražila. Tu pa seveda ni bilo dvoma, da bi sedaj študentje sovražili njo. A kakorkoli je gledala na vse skupaj, sedaj je bila tu in ni bilo več poti nazaj. Stopila je korak naprej, zven njenih visokih pet je oddal odmevajoč se zvok, ki je počasi potoval po vsej avli in se ozrla naokoli. Bila je pozna. Oh, še kako zelo pozna, a resnici na ljubo, ni ji bilo mar ali bi jo pričakala gruča novih sodelavcev, ali pa nihče, ker bi, tako ali tako bilo enako. Zvok njenih petk je prekinilo tiho mijavkanje njene mačke, ki se je, kakor zmeraj motala okoli njenih nog. Nekajkrat jo je pospremila z vprašujočim pogledom nato pa ji le nakazala, da gre lahko kamorkoli želi. Za nekaj trenutkov je želela tisto tišino, ki je preplavljala grad nazaj, njena desna roka je počasi segla proti kamnitim stebrom in se enega od njih tudi dotaknila.
»Neglede na karkoli, Matthew, obljubim da bom prišla vsemu, kar se je tukaj dogajalo tisto leto do dna.« je tiho spregovorila z monotonim glasom, nato pa za nekaj trenutkov zaprla oči in se naslonila na okrašeni kamen, katerega hlad je začutila nekaj sekund poprej.
Tako je obstala za nekaj dolgih, debelih minut, negibno, eno-oko opazujoč njene kovčke, ki so skrbno pazili na njene profesorske pripomočke, dokler je ni zmotilo ponovno škripanje vrat. Hladen nasmeh je zamenjal nekoliko ironičnega in v istem trenutku, ko je oseba začela vstopati v samo stavbo, je pomislila.
No, zgleda da nisem edina, ki je prišla tako zelo pozno…
Prekrižala je s svoje roke, zroč v lesena vhodna vrata in čakala na tisto točko v času, ko bo zagledala obraz, ki je zamudil celo več kot ona sama.

[Anastasia (: ]

____________________________
You showed me something that I couldn't see
Opened my eyes and you made me believe ♥
~ Profesorica Zmajeslovja

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Anastasia Yaxley
Profesorica
Profesorica
avatar

Število prispevkov : 22
Age : 23
Location : In the middle of nowhere.
Registration date : 17/07/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vhodna avla   Čet Jul 22 2010, 21:57

Prvi september. Končno je napočil dan Stasiine vrnitve na kraj, ki ga je preprosto oboževala še iz časa svoje mladosti. Pa saj ne, da bi bila zdaj stara ali kaj podobnega. Njenih rosnih dvaindvajset let nikakor ni moglo pomeniti starosti, a kljub temu se je ob takih in podobnih mislih preprosto zabavala. Pa čeprav so ji vsi, ki jih je poznala govorili, da se je čudno pogovarjati sam s sabo. Kdo bi se obremenjeval s tem? Stasia zagotovo ne. Rada je bila drugačna, rada je bila čudna, glasna, odštekana, karkoli. Samo, da se ni čisto zlila z okoljem, da je bila ena rumena pikica med milijon črnimi. A to je bilo včasih le v njeni glavi ter je zbledelo, ko se ji je na licih pojavila močna rdečica. Kaj hočeš, včasih pač ne moreš biti to kar si želiš. Življenje je kruto, pa čeprav ne vedno.
Ker je morala biti na Bradavičarki šele zvečer si je privoščila dolgo spanje brez budilke, saj se je običajno že brez nje zbudila okoli osmih. Kot zakleto pa je danes spala do enajstih in ko se je le ozrla proti uri je skoraj doživela manjši infarkt. Pokonci je skočila kot še nikoli (po resnici: že mnogokrat) ter se po stari navadi z nogo zaletela v posteljno stranico. Med skakanjem po eni nogi ter preklinjanjem ji je nekako uspelo priskakljati do kopalnice, tam pa se je spravila pod mrzel tuš. To jo je dokončno zbudilo in po hitrem zajtrku je začela pakirati s svetlobno hitrostjo. Ja, kot ponavadi je vso pakiranje pustila za zadnji dan in spet se ji je to maščevalo. Človek bi si mislil, da se bo iz tega kaj naučila, pa Stasia ni imela te sreče. Vedno znova je ponavljala to napako in hvalabogu nikoli ni bila usodna.
Ko je končno spakirala se je zunaj že temnilo in vedela je, da bo zamudila slavnostno večerjo. To jo je spravilo v slabo razpoloženje in niti tuš, niti špageti je niso mogli spraviti v dobro voljo, pa čeprav je to ponavadi uspelo. Ko je bila končno urejena se je z vso kramo, ki jo je spravila v uročen kovček, izdejanjila v Meryascoveno. Od tam je potem peš in z lebdečim zabojem za seboj krenila proti Bradavičarki, ki je bila vsa razsvetljena kljub pozni uri. Čez nekaj minut je že stala ob vhodu na posestvo in počutila se je, kot bi jo objela domačnost. Če bi jo slišala mama bi zagotovo spet zavila z očmi in začela eno svojih nehaj-s-takimi pridig, ob katerih bi se Anastasii zopet začelo dremati. V tem trenutku pa ni bila niti malo utrujena in polna pričakovanj se je, čeprav še vedno slabe volje, napotila proti velikanskim vhodnim vratom. Kar pošteno se je morala upreti vanje, da do se odprla, a navsezadnje so se le in vstopila je v prostorno avlo. Medtem ko se je razgledovala, se ji je na obraz priplazil drobcen nasmešek; bila je doma. A nasmešek je zamrl tako hitro, kot se je pojavil, ko se je njen pogled ustavil na osebi, ki je nekako spadala v to okolje, ob enem pa je bila tujek; v njo so zazrle rdečelaskine hladne oči, sama pa ji je vračala prav takšen pogled. ''Glej no glej…'' se je ledeno nasmehnila. ''Če to no moja stara prijateljica Lux.''


[leeeejm. ;P]
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Vhodna avla   

Nazaj na vrh Go down
 
Vhodna avla
Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Rojstvo zla! :: Pritličje-
Pojdi na: